Omemba: Jon Fosse

»Nehaj s tem pisanjem.«

»Ampak pisanje nemir drži stran.«

»Ne razmišljajte, pišite.«

»Nehaj s tem pisanjem.«

»Pisanje nemir drži stran.«

»Ne razmišljajte, pišite.«

»Ko smo prižgali klimatske naprave, da bi ohladili stanovanja, smo sprožili proces, ki je pripeljal do tega, da mora biti klima vsako leto malo močnejša.«

»Svet je vsako jutro bolj nevaren. Ko se zbudim, se nekje – vedno bližje – začenja nova vojna. Zemlja je ekološko tako iztirjena, da se od vročine topijo strehe avtomobilov, in vedno je nekje kakšen požar.«

»Gre za zgodbo o fatalnosti narave, ki se spopade s fatalnostjo skrivnosti človekove psihologije oziroma obratno.«

»Uprizoritev Tukaj v temnem gozdu raziskuje več-kot-človeški svet oziroma trk med človeškim in nečloveškim.«

»Pri Fosseju na prvi pogled gre za nejasnosti ali enigmatičnost, v resnici pa se spodaj skriva ogromno logike, ki jo doseže z očiščeno in izpiljeno pisavo.«

»Kot meni, je čas velikih absolutnih zgodb že zdavnaj minil, zato se je za uprizarjanje mogoče oprijeti le še stališč enega človeka oziroma male skupine ljudi.«

»So meje človeka, ki se zapelje v gozd, onkraj mej njegovega jezika.«

»morda humor edini način za aktiven odziv na nekaj, kar je težko prebavljivo«

»humor morda edini način za aktiven odziv na nekaj, kar je težko razumljivo, opisljivo in težko prebavljivo«

»Naslov Nevarna razmerja je poskus aluzije in daljne vsebinske navezave na istoimenski znani roman«

»Vsaka dobra umetnost vsebuje 'nekaj neznanega, nekaj, česar ne moremo v celoti razumeti, pa hkrati vseeno nekako dojamemo.'«

»Dobra umetnost vsebuje nekaj, kar nas potisne čez naše meje.«

»Slovensko gledališče je v odlični formi.«

»V gledališču lahko priznamo, da nam ni vseeno, da čutimo več, kot pokažemo.«

»In če to, kar pišem, lahko pomaga rešiti tudi življenja drugih ljudi, potem me to osrečuje bolj kot kar koli drugega.«

»V nekem smislu sem vedno vedel, da lahko pisanje rešuje življenja, morda je rešilo celo moje življenje.«

»Ko pišem, na neki točki vedno dobim občutek, da je to besedilo že bilo napisano, da že nekje obstaja, ne v meni, ampak zunaj mene, in da ga moram samo še zapisati, preden besedilo izgine.«

»Roman sem tako napisal, v enem zamahu, v enem samem neprekinjenem gibu, ki ni terjal pike.«

»Zavrnil sem vse dogodke, pri katerih udeležba za Nobelove nagrajence za književnost ni obvezna.«

»Večja druženja mi niso v veselje, ravno nasprotno.«

»Presrečen in hvaležen ter nekoliko preplašen.«

»Višje od Nobelove nagrade je nemogoče. Potem gre vse navzdol.«

»Toda nič se ni zgodilo in pod grodnico / se je namesto svetlobe naselila tesnoba / grmade besed so se zrušile v molk«

»Takrat zamižiš in se utopiš v zvokih kamenčkov, škržatov, otrok, ki skačejo v morje in se prepustiš gledanju slik v spominski fototeki. Tiste, ki so bile dejansko posnete, se mešajo z osebnimi, ki obstajajo samo v tvoji glavi in so v resnici samo neizbrisni občutki.«